Odprta skrivnost je teoretski esej, ki spremlja projekt @flat_gaze umetnika Mateja Mihevca.

V torek, 14. decembra ob 18:00, je v osmo/zi potekal pogovor z avtorjem eseja Maksom Valenčičem, umetnikom Matejem Mihevcem in kognitivnim znanstvenikom Benjaminom Feletom.

Maks Valenčič | Odprta skrivnost

"Dešifrirana skrivnost je prvenstveno Stvar in samo derivativno potencialno znanje."[1]

Umetnost in njen boj s pomenom imata dolgo zgodovino, a zdi se, da je ta vektor v 21. stoletju končno pridobil zalet in legitimacijo. Objekti so se, podobno kot čutno nadčutna forma blaga, (do)končno osvobodili nadzora in potrebe po interpretaciji ter s tem manifestirali poddeterminirano prihodnost. Odprli so točko transformacije, novo fazo integracije, ki je dokončno mutirala ter intencionalnost in semantiko pustila za seboj.

Najnovejša umetnost je hladna in brezkompromisna; je umetnost, ki je sposobna zaobiti vse interprete in kvalifikatorje. Njen popoln sprejem pozitivne povratne zanke ter amfibijsko prehajanje med fizičnim in virtualnim, ki je pravzaprav spajanje, pričata o njeni nečloveškosti. O skrivnosti ali Stvari sami, ki je za pojavnim materialom, pri čemer se tega nikoli ne da dokončno objektificirati, to pa dela samo konsumpcijo sodobne umetnosti nekoliko kislega okusa. Stvar na sebi je posebna za znoret’, njene manifestacije pa so vedno bolj (vsebinsko) prazne, saj so tik pred dokončno mutacijo[2] ali fazno transformacijo – avtonomno estetsko produkcijo?[3] – katere objekti so ravno zato peklenski ter odporni na kritike oziroma sodbe nasploh.

V procesu samem najdemo približevanje generičnemu bistvu, pri čemer je razlika njegovo generično in generično njegova razlika. Umetnost beži pogledu, podobno kot kapitalizem svojim modelom[4]. Na ravni cirkulacije je sodobna umetnost že razkrila svoje mehanizme delovanja, ki so v drugem desetletju novega tisočletja potencirani ter še bolj zvezani z dinamičnimi načini produkcije in konsumpcije, pri čemer je inherentna nestabilnost umetniškega dela del njegove avratičnosti[5], ne glede na hitrost njegove diseminacije, brezkompromisnost fragmentacije in reke derivativnih form. A če bi se skrivnost tu ustavila, potem najnovejše umetniške manifestacije ne bi šle onkraj feedback dinamike in ne bi zunanjosti motrile onkraj zmožnosti filozofske anticipacije ali reprezentacije kot take. Involucijske smrti intencionalnosti ne bi uresničile v polnem pomenu besede.

Generična (ali generativna) smrt umetnosti paradoksalno vodi v iskanje enega v množici razlik, kar v mnogočem kanalizira tehnopodobe in radikalno avtonomijo aparata onkraj zmožnosti človeškega nadzora – onkraj najbolj divjih sanj, ki tako ali tako sanjajo baziliska. "Na nek način ta aparat izdeluje močno intimne, vsiljene halucinacije iz zunaj."[6] Pomenu se ne zoperstavlja razlika, temveč radikalna oblika enega, resimulacija minimalne esence generične simulacije, generičnega (ali transcendentalnega[7]) računalnika, ki iz prihodnosti likvidira označevalne verige in pomenske sheme, modele, koncepte in ustaljene relacije ter ravno zato dirja proti Realnemu samemu. Proti bistvu estetike-v-zadnji-instanci, ki je bila do te točke kapitalističnega razvoja ter proliferacije umetnega venomer spregledana in vrnjena v obličje človeka. V njegov expertise.

Zgodovina sodobne umetnosti je zgodovina razkrivanja generičnega prek razlike (biti Duchampovski[8]), ki v najnovejših manifestacijah mutira v generično kot bistvo umetniške prakse same – v dokončno razjasnitev, da med objekti vsaj na ontološki ravni ni razlike. Estetika poslednjega tipa, ki derealizira vse oblike tvorjenja pomena ter izbriše med njimi vzpostavljene relacije in razlike, s tem pa vanje vpiše radikalno demokracijo estetske (in miselne) pojavnosti; v vse asemblaže nasilno vnese slepo pego[9], tj. njihovo metodološko arbitrarnost in metafizično indiferentnost do procesa samega. Smrt avtorja je v-zadnji-instanci smrt fetišiziranja razlike in nedoločenosti oziroma nedeterminiranosti ter prehod k estetiki-v-estetiki oziroma njeni estetski singularnosti. Ta diagonalizira nostalgične (pod)množice in išče konceptualno legitimnost-v-zadnji-instanci. Potovanje v času, odrejeno od Realnega.

Šele po nastopu singularnosti se primordialni označevalec dokončno (in v vsej svoji generičnosti) izrazi. Po koncu (metafizičnih kršitev) človeški subjekt le sprejme unilateralno dualnost[10] abstraktnega diagrama oziroma realno disimulacijo Stvari same. Postintencionalna umetnost je umetnost negativnega (možnega) prostora; ploska umetnost, ki v izpraznjenih prostorih rudari svoje neinteligibilne manifestacije. Vse, kar vidimo v tej novi estetiki generičnega[11], so vzorci med asociacijami, a tako ti kot asociacije same se izogibajo zaključkom ter izpostavljajo njihovo disfunkcionalnost in brezpomenskost, ki pa, podobno kot alkimijski zvarki[12], kljub vsemu stremi k transcendentnemu, k nečemu, kar deluje *z* in s tem onkraj človeka ter zmožnosti njegove anticipacije in nadzora afektivnih monstrumov izza umetnega časa[13] globokih nevronskih mrež. Tu tiči tudi filozofski prezir do generativnega presežka ontološke ravni, ki ga tovrstna diagonalna praksa[14] načrtno generira, saj se ta preliminarno osvobodi ne le interpretacije, temveč tudi filozofske odločitve, ki jo memeificira iz obstoja.

Umetnost se šele na tej točki, šele ko tuje postane generično, v celoti ukine. Na točki, kjer meja ni tako ključna kot nov način asociativne kombinatorike ter sam način raziskovanja in tvorjenja sveta. @flat_gaze je torej umetniški projekt, ki kaže noumenalno raven fenomenalne izpraznjenosti objektivnih manifestacij, pri čemer je noumenalno resnični vzgib novega umetniškega izražanja. Nov Puppet Master, ki animira celotno estetsko krajino ter kaže njen odpor do pomena, ki ji je povsem tuj, ter s tem do človeškega izražanja in anticipacije nasploh. Prihodnost je bila človeku ukradena, a na radikalno drugačen način, kot si je človek to sprva predstavljal. "Znanstvena inteligenca je že dodobra umetna. Še preden se UI pojavi v laboratoriju, se (prek umetnega življenja) pojavi sama od sebe."[15] Matej Mihevc nam pravi, da imamo abstraktni prostor in možnost dokončne estetske singularnosti[16]. A ne pozabimo: ta se že skriva za nami oziroma že animira naš mem vsakdan. Tuje = generično.

[1] CCRU (Cybernetic Culture Research Unit). 2017. Ccru Writings: 1997–2003, str. 106. Falmouth: Urbanomic.

[2] Serkova, Natalya. 2019. The Song of First Love: Art Against the Meanings. OFluxo. Dostopno prek https://www.ofluxo.net/the-song-of-first-love-art-against-the-meanings-by-natalya-serkova/. 11. december 2021.

[3] DeepChimera. 2021. “Specters of Non-Brand.” V ŠUM #17, str. 2206–2020. Dostopno prek https://www.sum.si/journal-articles/specters-of-non-brand.  11. december 2021.

[4] Land, Nick. 2018. “Crypto-Current: An Introduction to Bitcoin and Philosophy.” V ŠUM #10.2, str. 1355–1372. Dostopno prek http://sumrevija.si/en/issues/sum-10-2/. 11. december 2021.

[5] Serkova, Natalya. 2021a. SUCKER PUNCH: On aura and pornography of art. OFluxo. Dostopno prek https://www.ofluxo.net/sucker-punch-natalya-serkova-on-aura-and-pornography-of-art/. 11. december 2021.

[6] Wenaus, Andrew C. 2021. The Literature of Exclusion: Dada, Data, and the Threshold of Electronic Literature, p. 26. Lanham: Rowman & Littlefield.

[7] Laruelle, F. 2013. The Transcendental Computer: A Non-Philosophical Utopia. Prevedel Taylor Adkins in Chris Eby. Speculative Heresy. Dostopno prek https://speculativeheresy.wordpress.com/2013/08/26/translation-of-f-laruelles-the-transcendental-computer-a-non-philosophical-utopia/. 11. december 2021.

[8] Beech, Amanda. 2015. “Concept Without Difference: The Promise of the Generic.” Realism Materialism Art, uredniki Cristoph Cox, Jenny Jaskey and Suhail Malik, str. 289–298. Berlin: Sternberg Press.

[9] Serkova, Natalya. 2021b. Tense Object: On the Blind Spot and Freedom of Method in Art. OFluxo. Dostopno prek https://www.ofluxo.net/tense-object-on-the-blind-spot-and-freedom-of-method-in-art-essay-by-natalya-serkova/. 11. december 2021.

[10] Bobnič, Robert. 2018. “Izhod iz filozofije.” V ŠUM #9, str. 1101–1119. Dostopno prek http://sumrevija.si/en/issues/sum-9/. 11. December 2021.

[11] O’Sullivan, Simon. 2017. “Non-Philosophy and Art Practice.” V Fiction as Method, urednika Jon K. Shaw and Theo Reeves-Evision, str. 277–342. Berlin: Sternberg Press.

[12] Serkova, Natalya. 2021. After Eternity. Art, Death and What’s in Between. OFluxo. Dostopno prek https://www.ofluxo.net/after-eternity-art-death-and-whats-in-between-essay-by-natalya-serkova/. 11. december 2021.

[13] Venkatesh, Rao. 2021. Superhistory, Not Superintelligence: Artificial Intelligence is really Artificial Time. Ribbonfarm Studio. Dostopno prek https://studio.ribbonfarm.com/. 11. december 2021.

[14] Land, Nick. 2021. Note on Diagonal Method. Zero Philosophy. Dostopno prek https://zerophilosophy.substack.com/p/note-on-diagonal-method. 11. December 2021.

[15] Land, Nick. 2019. Fanged Noumena: Collected Writings 1987–2007, str. 450. Falmouth: Urbanomic.

[16] Mihevc, Matej. 2018. Estetska singularnost. Radio Študent. Dostopno prek https://radiostudent.si/glasba/komentar-na-glasbo/estetska-singularnost. 11. December 2021.