Otvoritev: Četrtek, 15. decembra ob 19.00.
Razstava je na ogled vsak delavnik od 16. decembra do 10. januarja med 15.00 in 19.00.

“Tkanina je prva arhitektura telesa; ščiti, zakriva in razkriva; nosi našo težo, nas ovije ob rojstvu ter odene v spanju in smrti.” – Ann Hamilton

Drage Zemljanke in Zemljani,
Upamo, da ste dobro!

Z delom Marie Curie in njenih sodelavcev na začetku dvajsetega stoletja je odkritje radioaktivnosti sprožilo velik znanstveni in tehnološki napredek. Vzporedno so se odvijale manj znane zgodovine pravne, socialne in čustvene odpornosti. Medtem so se ranljive družbene skupine borile in se še vedno borijo za preživetje.

Potem ko je sevanje povzročilo telesni propad Marie Curie, so ji v radioaktivni gozd sledili številni drugi. Vsak od njih je prispeval nove nauke za tiste, ki so preživeli. Leta 1928 so radijeva dekleta, tovarniške delavke, ki so barvale številčnice ur s samosvetlečo barvo, na sodišču začele svoj dolgotrajni boj za delavske pravice proti delodajalcem, ki jih niso obvestili o tveganju lizanja čopičev, namočenih v radijevo barvo. Leta 1945 je na Sadako Sasaki v Hirošimi padal črni dež radioaktivnega pepela. Deset let pozneje je Sadako v upanju na preživetje začela zlagati tisoč papirnatih žerjavov, kar je trajalo do zadnjega dne njenega življenja. Od leta 1950 rudarji urana Diné, znani tudi kot Navajo, neprostovoljno prakticirajo socialno in ekonomsko odpornost, medtem ko jim smrtonosni radioaktivni izotopi z zanimivim imenom radonske hčere še naprej povzročajo raka na pljučih.

Leta 1991, pet let po jedrski eksploziji v Černobilu, so v reaktorju številka štiri našli dvanajst vrst radiotrofnih gliv, ki proizvajajo melanin. Melanizirane glive presnavljajo radioaktivnost v energijo in uspevajo v enem najbolj toksičnih okolij, kar jih pozna človek. Le nekaj mesecev po tem, ko so jih oblasti evakuirale z izključitvenega območja Černobila, se je skupnost starejših žensk vrnila v edini dom, ki so ga poznale. Černobilske babuške kljub nevarni stopnji sevanja še danes živijo na tem območju. Zanje je moč pripadnosti močnejša od strahu pred radioaktivno nevarnostjo. Leta 2018 so bile radiotrofne gobe prvič poslane na Mednarodno vesoljsko postajo, kjer so jih preizkusili kot ščit pred sevanjem.

Radiotrofni fungarij je poklon (ne zgolj) ljudem, ki so trpeli in dali svoja življenja, da bi nas poučili o življenju v radioaktivni toksičnosti. Ko potujemo skozi gozd zgodovine, nam vsaka pot pripoveduje drugačno zgodovino. Ko se premikamo skozi trkajoče in prepletene prostore, čase in perspektive ljud in gliv, sledimo eni od radioaktivnih trajektorij, da bi poiskali znanje in zbrali zgodbe o zaščiti. Radiotrofni fungarij služi kot knjiga nege in oskrbe, ki povezuje zgodbe iz preteklosti v mreže za strašno prihodnost. Zamislite si glive, ki tvorijo ščite proti sevanju, rastejo v plašče, obrazne maske, odeje, šale in podobno, da bi zagotovile zaščito tistim, ki sta jih žrtvovala patriarhalni kapitalistični sistem in jedrski kolonializem. Podnebne spremembe in jedrska grožnja so neizbežne, preteklost radioaktivne škode pa je bila medtem že detonirana. Kaj se lahko naučimo? Kako ravnati?

Radiotrofni fungarij je raziskava v teku. Zanimajo jo načini zaščite življenj ljud in gliv pred škodljivim radioaktivnim in UV-sevanjem z razvojem simbiotskih medvrstnih odnosov, ki bi v spremenjenih podnebnih razmerah lahko prerasli v ščite in zatočišča.

Z ljubeznijo,
bodite varno,
Eona