Fotogalerija

Tadej Vindiš & Matic Potočnik | Sebične mašine

*

Kompleksnost inteligentnih računalniških sistemov, ki danes neposredno posegajo in transformirajo družbeno-politična področja, gospodarstvo in kulturo, daleč presega razumevanje tistih, ki so jih razvili. Hitrost pregledovanja, primerjave in obdelave množice informacij ter bliskovitost njihovega strukturiranja in generiranja rezultatov, sta neprimerljivi s človekom. Tako računalniškim sistemom prepuščamo vse več in vse zahtevnejše odločitve. Te sisteme, ki jih ne razumemo dovolj, urimo na zbirkah podatkov, ki v sebi skrivajo najhujše človeške impulze, uporabljamo pa jih pri nadzoru in v represivnih organih, v zdravstvu, v lastnih družbenih odnosih, pri diseminaciji podatkov in informacij, v bančništvu in financah ter pri upravljanju z viri. Vse to počnemo brez zadostnih standardov, brez resnega testiranja. In to kljub temu, da zapleteni inteligentni sistemi spreminjajo ustroj danih razmerij, kjerkoli jih uvedemo, področja, ki se jih dotikajo, pa hitro postanejo podrejena lastni logiki teh umetnih sistemov. Kljub temu, da mašinerija posega v naše bivanje še bolj radikalno in širše, kot le na naša neposredna telesa, te tehnologije še naprej uvajamo naglo in brez resnega premisleka in zadržkov. Vzvodov nadzora nad tehnologijo, kot so npr. v rabi pri farmacevtskih izdelkih, ki naj bi zagotavljali, da so neželeni učinki manjši in manj pogosti kot pozitivni, pa praktično ni.

Tadej Vindiš in Matic Potočnik bosta v osmo/zi predstavila drugo fazo dolgoročnega Vidniševega raziskovalnega projekta Sebičnih mašin. V projektu Vindiš spodbuja samoučeče računalniške sisteme, da dajejo prednost svojim operativnim značilnostim pred učinkovitostjo njihove uporabe. Projekt obrača pozornost k stranskim produktom planetarnega superorganizma; k logiki računskih sistemov, ki namesto statistično pomembnih rezultatov proizvajajo avtonomne artefakte, kar nas lahko pripelje do bolj intuitivnega razumevanja tovrstnih sistemov. Bi "sebične mašine", v svoji neuporabnosti v “resničnem svetu” še vedno imitirale svet, na način, kot ga dojemamo sami? Imajo take naprave kakršenkoli koncept človeštva, ali nas enostavno prezrejo? Česa se lahko naučimo od tovrstne nevednosti? In kaj je – v svojem jedru – računalniška inteligenca?

__

Avtorja: Tadej Vindiš in Matic Potočnik
Kuratorica: Anja Zver
Produkcija: Zavod Projekt Atol

Razvoj projekta sta omogočili: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo. Delovanje Projekta Atol podpira tudi Ministrstvo za javno pravo. Za tehnično podporo se zahvaljujemo KONS:: Platformi za sodobno raziskovalno umetnost, ki jo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
 

Sodelujoči:

Tadej Vindiš (1990, Slovenija) je v Londonu bivajoč umetnik in raziskovalec na križišču sodobne umetnosti, kulturnih študij, tehnologije in raziskovanja medijev, osredotočen na področje strojne vizije – njene kulturne implikacije in motnje. Na FAMU v Pragi je študiral fotografijo in tam leta 2013 prejel tudi naziv BcA. Od 2011 do 2012 je bil prejemnik štipendije slovenskega ministrstva za kulturo. 2016 je pod mentorstvom Grahama Harwooda in Luciane Parisi zaključil magistrski študij Interaktivni mediji: Kritična teorija in praksa na univerzi Goldsmiths, University of London, za katerega je prejel štipendijo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije. Vindiš je podpredsednik Društva Fotopub, producent in član londonskega kolektiva body>data>space, gostujoči predavatelj na Šoli za umetnost University of Westminster v Londonu ter gostujoči raziskovalec na Goldsmiths, University of London.

Matic Potočnik je računalničar, ki se ukvarja z razvojem in analizo programja ter z raziskovanjem tehnoloških sprememb in njihovih posledic. Pogosta tema njegovega dela v umetnosti je prelivanje navideznega in resničnega. Z Dominikom Mahničem sta ustvarila instalacijo Lumen – risanje v povečani resničnosti, z Danom Adlešičem in Tilnom Sepičem je sodeloval pri projektu mešane resničnosti Od oblike do oblike, s Sašo Spačal pa sta razvila Liminoid – obogateno in virtualno izkušnjo razpršene subjektivitete. S svojim tehničnim znanjem je prispeval tudi k več delom Zorana Srdića Janežiča, k interaktivni instalaciji Neskončna vmesnost Mojce Založnik, k interaktivni zvočni postavitvi Partíja Mateja Stupice in Jake Bergerja – Brgsa, k projektu Selfish Machines Tadeja Vindiša in drugim. V Sloveniji je bilo njegovo delo predstavljeno v galeriji Kapelica, Aksiomi, osmo/zi, +MSUM, Layerjevi Hiši, na festivalih Svetlobna Gverila, IZIS, MFRU in drugje, v tujini pa na festivalih Ars Electronica (AT), Device_art (CRO) in Queens (DK). https://hairyfotr.net/